Stopničke do vaših sanj

V duhu Olimpijskih iger sem si pred kratkim z možem po dolgem času pogledala film s to tematiko. Od kar se nama je pridružil mali razbojnik se to zgodi zelo poredko. Ponavadi zaspim po dobrih 20 minutah filma pa naj bo še tako dober. Ta film pa me je držal budno še potem, ko bi morala že zdavnaj spat.  Film mi je dal navdih, da tokratno objavo zapeljem malo drugače...

Film je čisto enostaven, brez posebnih efektov in res sproščujoč. Na momente je prav komičen in vsekakor se glavna oseba v filmu zdi malo "nora". A dejstvo, da je film posnet po resnični zgodbi, pusti svoj pečat. Obstaja veliko filmov posnetih po resnični zgodbi športnika, a ta je res posrečena. Mnogi se tega junaka celo spomnite, jaz pa sem malo premlada.

Naslov filma je "Eddie the Eagle". In da na hitro povzamem vsebino. Eddie, kot glavni junak, prikazuje zelo iskrivega, preprostega, vztrajnega, iznajdljivega in pozitivnega Britanca, ki si od malih nog želi nastopiti na olimpijskih igrah. Kljub temu, da mu vsi govorijo, da ni športnik, da ga mečejo iz vseh timov, mu postavljajo nova pravila, on vztraja in išče poti, kako bi prišel do svojega cilja, In res...končno se mu leta 1988 uspe kvalificirati na Olimpijado, kjer osvoji srca navijačev iz vsega Sveta.

Film je tako preprost, da z lahkoto najdemo vzporednice v naših življenjih. Zato je name naredil tudi tak vtis. Vsi v svojem življenju pišemo svojo zgodbo. In če se za nekaj sekund ustavite in si zamislite kateri prizor iz vašega življenja bi si zaslužil biti v vašem filmu. Na kateri dosežek ste najbolj ponosni? Če se vam še nič takšnega ni zgodilo, si zamislite, kaj bi to lahko bilo? Kakšne občutke to prebuja v vas? Kaj bi vam to prineslo? Kako bi se tega lotili? Kaj bi bil vaš prvi korak? Kako bi se počutili, ko bi zadano doživeli? Zamislite si kako bi vse skupaj proslavili?

Si upaš?!...k zastavljanju korakov do svojih sanj. 

In film "Eddie the Eagle" to res lepo predstavi.

1. SANJE IN POGUM

Že Walt Disney je dejal: "Vse naše sanje se lahko uresničijo, če le imamo pogum, da gremo za njimi."

Torej, imeti moramo sanje in nato še pogum, da lahko dosežemo kar si res želimo. Verjamem, da vsi v sebi skrivamo svoje sanje. Če obstaja nekaj, kar nas razveseljuje in bi se tega lotili, če bi imeli vse vire tega sveta in nas je morda celo malo strah naglas povedati kaj je to...potem jih imamo. Naše sanje. 

Kaj je bilo tisto o čemer ste sanjali kot otrok? Pri čem ste čutili neizmerno veselje in pozabili na čas?

Res verjamem, da v sebi nosimo sanje. A naša okolica, družba, morda celo družina, prijatelji (največkrat pa tudi mi sami) v njih ne verjamejo in najdejo veliko razlogov zakaj nam to ne bo uspelo ali zakaj to ni možno. Največkrat ta dvom izhaja iz njih samih in je dvom v njihove sanje in uspehe. Strah jih je, da boste vi svoje sanje uresničili, oni pa bodo ostali tam kjer so. S svojimi dvomi...Sama velikokrat rečem: "Če ne sanjamo, se nam te ne morajo uresničit." In to so naše sanje...ne sanje ljudi okrog nas. Eddie je imel sanje - Olimpijske igre. In imel je pogum. Kljub temu, da so mu vsi govorili, da je to nemogoče. 

Imel je pogum in se ni bal padcev ter neuspeha. V tem pa se največkrat skriva naš strah. Kaj če nam ne uspe? Vsi se nam bodo smejali...in kot ste verjetno že velikokrat slišali stavek, ki se začne:"Pa saj sem ti rekel...".

Kaj pa če nam uspe? Smo pripravljeni na uspeh, na zmago? Ali mislimo, da tega nismo vredni? Zakaj vedno rečemo, da je nekaj kot "ameriška zgodba o uspehu"? Ker imajo Američani, za razliko od nas, privzgojeno zmagovalno mentaliteto. Oni zmagujejo. Mi pa se zmage ustrašimo. In to mišljenje moramo spremeniti. Za nas, za naše sanje. 

Če pogledam svojo tekmovalno pot za nazaj, svoje prvo leto, ko smo se odločili, da se prijavimo na CrossFit Open...skoraj neverjetno, da bi mi to uspelo - uvrstiti se na regionalno prvenstvo, kaj šele na CrossFit Games. In s strahom sem to željo povedala naglas. A nekaj v meni je vrelo...in kar morala sem to narediti. In smo šli...uspelo nam je. Tiste sanje so se uresničile. Prvi korak seveda - kot prva Slovenka sem tekmovala na CrossFit regionalnem prvenstvu.

2. CILJ

Na poti do sanj je opredelitev cilja ena najpomembnejših stvari. Kaj vas veseli? Kaj vas izpopolnjuje, vam daje veselje in je hkrati izziv? Kaj si res želite? In kaj vam bo to prineslo?

Mali Eddie si je zadal, da bo nastopil na Olimpijskih igrah. Ni vedel v katerem športu, vedel je le, da bo na njih nastopil. Cilj je sicer res visoko zastavljen, a mu je z vztrajnostjo, entuziastom in srčnostjo uspelo. 

To ne pomeni, da si moramo tudi mi zastaviti cilj, ki se nam morda v tem trenutku zdi čisto nerealen. Je pa priporočljivo, da nas naš cilj premakne iz cone udobja, da je ambiciozno a hkrati realno zastavljen in da se tako v našem življenju premaknemo naprej. Super je, da je specifičen, merljiv in časovno opredeljen. Ko si zapisujemo cilj (ja, potrebno si ga je zapisati), bodite pozorni, da si ga zapišete, kot, da se je ta dogaja sedaj - v sedanjiku. 

RECIMO (čeprav v filmu ni bilo tako): Jaz, Eddie, sem na olimpijskih igrah (1988) in kot edini Britanec zastopam svojo državo v smučarskih skokih. Postavljam državne rekorde in neverjetno uživam.

Tako približno je bil zastavljen tudi moj cilj za drugo tekmovalno leto - da se ponovno uvrstim na CrossFit Open in da si dokažem, da se moja prva uvrstitev ni zgodila po nesreči. Da ni bila samo sreča, ampak tudi moja pripravljenost, moj talent in moja želja.

3. UŽIVANJE NA POTI DO CILJA

Vse prevečkrat se izgubimo na poti do zastavljenega cilja. Še posebej, če je ta cilj dolgoročno zastavljen. Kar naenkrat se nam zdi, da nepremično stojimo na točki in da je naš cilj nedosegljiv. Naša jasna slika se lahko hitro zabriše in pozabimo na naš cilj. Zato je priporočljivo, da si začrtamo pot s kratkoročnimi cilji, stopničkami, ki nas bodo ena za drugo peljale proti uspehu. Cilj bo tako bolj obvladljiv in v naših glavah realno dosegljiv, saj bomo imeli definirane vse korake. In na tej poti ne smemo pozabiti uživati. 

Vsako malo zmago je koristno proslaviti. Veseliti bi se morali vsakega malega uspeha. Ker le tako lahko ohranjamo v sebi tisto veselje, ki smo ga imeli na začetku. Drugače vse postane preveč resno in stresno. Ko v nečem uživamo, smo sproščeni, ne razmišljamo preveč in naše telo je v harmoniji. Tako lažje dosegamo boljše rezultate, kot če se neprestano ukvarjamo s tem, kaj smemo in kaj ne, kaj je prav in kaj narobe...

Ko določamo posamezne korake do svojega cilja, je smiselno razmisliti tudi o drugih opcijah, ki bi nas prav tako pripeljale do naših sanj. Vedno obstaja več poti. Morda je katera za nas bolj primerna kot druga. Morda na drugi poti najdemo več veselja kot na prvi.

Eddie je na svoji poti do cilja naletel na veliko ovir. S svojo iznajdljivostjo jih je preskočil in vedno našel novo pot. Sicer morda ni najboljši primer, ker je tudi skakal iz športa v šport, a vendar. Našel je svojo pot in na njej ni izgubil svojega optimizma, srčnosti in želje. Verjel je, da mu bo uspelo. In ker je verjel, so mu nasproti začeli hoditi pravi ljudje, ki so mu pri njegovem uspehu lahko pomagali. Ni jih bilo veliko, jih je pa opazil in prosil za pomoč.

Spet, če pogledam za nazaj, mojo tekmovalno pot. Prvo leto sem v tem neskončno uživala in uspelo mi je neverjetno v zelo kratkem času. Drugo leto sem dosegla svoj cilj in na tekmovanju neizmerno uživala in se veselila vsakega uspeha, vsakega zaključenega WOD-a. Tretje leto pa sem pregorela v svoji želji. Pozabila sem uživati in na veselje. Pozabila sem zakaj tekmujem. Preveč sem bila obremenjena z uvrstitvijo, s sponzorji, s pričakovanji drugih. In kdaj je bila moja uvrstitev najboljša? Mislim, da je odgovor jasen.

4. PODPORA

Naše sanje bodo veliko lažje dosegljive, če bomo obkroženi z ljudmi, ki v nas verjamejo, nas podpirajo in nam ne glede na uspehe ali neuspehe stojijo ob strani. Da nas razumejo, če se bomo vmes premislili in izbrali drugo pot, ki nas bo vodila do istega rezultata oziroma cilja. 

Ker izhajam iz športa, je v tem primeru super, da imamo v svojem timu ljudi, ki v nas verjamejo brez kančka dvoma. Da imamo v timu ljudi, ki jim tudi mi zaupamo, verjamemo v njihove sposobnosti in znanja. In vzajemno sodelovanje je ključ do uspeha. Pot do cilja bo bolj prijetna, nepozabna.

V Eddie-ja je vseskozi verjela mama. Naše zlate mame verjamejo v nas in nas podpirajo. Tako nas imajo rade, da bi žrtvovale vse, tudi sebe, da bi nam le uspelo doseči kar si želimo. V filmu so prihranki obrodili sadove. V Eddie-ja je konec koncev začel verjeti tudi njegov trener in prijateljica iz bara. Kakorkoli...super je, da smo obkroženi s takšnimi ljudmi.

In če povlečem še vzporednico s seboj in mojo podporo. Jaz sem jo imela vseskozi. Imela sem trenerja, imela sem ekipo s katero smo skupaj trenirali, podpora doma je bila neverjetna. Le zadnje leto se je malo zalomilo. Bila sem super pripravljena, a WOD-i, ki so bili objavljeni za regionalno prvenstvo pa mi niso bili najbolj pisani na kožo. Nezadovoljstvo v ekipi se je hitro razširilo in vera v to, da bi bila lahko moja uvrstitev boljša kot leto poprej, je izginila. Ostal je le moj optimizem, ki pa na žalost ni bil dovolj. V tistem trenutku mojega "neuspeha" nisem videla kot trenutne točko kjer se nahajam in kot iztočnico za izboljšave. Videla sem samo, kako sem trenirala in kako mi ni uspelo. Kdo ve kaj bi bilo, če bi nadaljevala :)? Ja...sigurno bi bila že na CrossFit Games-ih...hahahaha :)...malo sanjam. 

Torej, film je res vreden ogleda. In ja, poskusite ga ne gledati "skozi"moje oči...to so bile le moje misli, ki jih je priklical film. Vam bo mogoče priklical katere druge.

Uživajte v iskanju svojih sanj, v pogumu in zastavljenih korakih do svojega cilja. Verjamem, da so pravi ljudje že okrog vas in da je uspeh neizbežen. Najdite svojo pot, ki je za vas primerna in ne obupajte.

Zdaj pa na trening.

XOXO,

Nuša