ČAS ZASE

Moram priznati, da mi je vsa teorija jasna, kako si vzeti čas in narediti nekaj zase, saj le ko si ta čas vzamemo, nismo naporni za okolico.

Z nasmehom je vse lažje!

A na žalost je včasih teorijo težje realizirati, kot si mislimo. Prej mi je to nekako uspevalo, s prihodom otročka pa je časa zame, kaj šele za ostale, vedno manj. Zato je potrebno izkoristiti vsako minuto. A na to se je potrebno privaditi – da so sedaj tvoje samo minute in da jih moraš izkoristiti takoj, ko se za to ponudi priložnost in niti sekundo kasneje.

Edina konstanta so spremembe!

To je ta tolažba :). Za mano je nekaj težkih tednov. Spremembe pač, na katere se je potrebno privaditi. Vse je novo, časa za “midva” skoraj da ni več, hormoni divjajo in kot hurikan mečejo besede iz mene, za katere mi je v naslednji sekundi žal. Nič ni tako kot je bilo – vsaj v moji glavi ne. Obremenjevala sem se s tem, da nič ne spim, da sem za vse sama (čeprav še zdaleč nisem), da sem tu samo za otroka in da me ni nič več za moža, čeprav si to zelo želim. Vedela sem, da moram vse te stvari sprejeti kot so in se končno prepustiti trenutnemu toku življenja. Sedaj je moje poslanstvo skrbeti za malo nebogljeno bitje, ki se izraža z jokom in stokom. Če imam srečo kdaj tudi zaspi...drugače pa je in takoj vse prebavi v svojo plenico. Zato se vse vrti okrog njega. Tudi če ne pogledam na uro, vem, da je minilo približno 1,5 ur, ker želi jesti. Da je minilo približno 3 ure, ker ga je potrebno previti. In da je minil cel dan, ker je tu že večer, ko ga je potrebno skopati, nekako umiriti in se odpravit v posteljo. Pri vsem tem pa pozabiš nase. Jaz pa slednjega nočem in odločila sem se, da naredim vse, da temu ne bo tako.

Bolj kot je umirjena mama, bolj bo umirjen otrok. 

Nekaj časa je trajalo, a sem predelala stvari. Sledil je boljši teden in moram priznati, da deluje. Prej kot stvari sprejmeš takšne kot so in aktivno delaš na temu, da greš naprej in se opominjaš na lepe pozitivne stvari, ki se odvijajo okrog tebe, lažje je. Vse je lepše, bolj umirjeno in polno ljubezni.

Sedaj izkoristim vsako sekundo in uživam na tem "potovanju" - uživam v še manjših stvareh kot sem prej ter sem za njih še bolj hvaležna.

Vse se da, če se hoče!

Moj notranji življenjski ritem se je spremenil. Ne hodim spat vedno ob isti uri in tudi alarm me ne zbuja več. Včasih se zbudim ob 5 zjutraj in ne gremo več spat, spet drugič lahko malo poležim. A vsakič poskusim izkoristiti proste minute. 5 minut za tuš, preden se zbudi, 5 minut, da si skuham čaj ali kavo, 10 minut, da opravim s svojo jutranjo “Gibaj&Zibaj”rutino in 5 minut, da napišem objavo za blog. Včasih imam srečo, da otrok zaspi za dlje časa in lahko v miru pogledam celo kakšen del “no name” nadaljevanke ali pa zaspim tudi jaz.

A največkrat se zgodi, da imam čas zase na sprehodu. Če uživa mama, uživa tudi otrok. Mali na svežem zraku zaspi, meni pa začnejo delati možgani in misli letijo skupaj, porajajo se rešitve, ki jih iščem. Globoko zadiham, vesela sem, da sem sama s seboj. Samota je zame neke vrste zdravilo, če jo le znaš izkoristiti. In vesela sem, da se znam sama s sabo tudi kaj zmenit :). Zelo veliko mi trenutno pomenijo tudi urice “telovadbe” z malim, saj je to samo najin čas, kjer se poveževa...in tako imam razlog, da nekam grem. In to mi daje še posebno veselje :). “Telovadba” je sicer zanj, a je posredno vse skupaj “samo” zame...kako sem sebična, kaj ne?! In ko se mož vrne iz službe...tudi on nekaj časa posveti samo malemu in tu nastopi moj “time out” - ali zaspim, ali kaj v miru pojem, ali kaj preberem, najraje pa ju samo gledam kako uživata v družbi drug drugega.

Čas za tisto kar nam je pomembno...

Uživaj na svoji poti!

Hja, vzeti si čas zase – veliko dela bo še potrebnega, tega se zavedam. Do sedaj sem sama diktirala tempo dneva, sedaj pa je vajeti v roke vzel naš mali. In tega sigurno nisem navajena. Če ima kdo nasvet in že več izkušenj z “jemanjem” časa zase ob prihodu dojenčka pa le na plan z besedo.

Mojih 5 minut je tako mimo in mali me že kliče.

Vzemite si čas, kolikor si ga le lahko in ga posvetite sebi ali svojim najdražjim oz. stvarem, ki vam pomenijo največ. To je vse kar je konec koncev pomembno.

Imejmo se radi.

Lp,

Nuša