Epiziotomija - čas celi rane!

Kako gre čas hitro.

Že dva tedna nazaj smo praznovali 1 mesec (še malo pa bosta dva :) ). Naš mali fantek je vedno bolj razigran, radoveden in polen energije. Predvsem zvečer in ponoči. Njemu je žur...meni pa malo naporno. Se vidi, da sem že stara.

Kakorkoli, vesela sem, da je porod za mano. Da se nama je novi član končno pridružil, da je končno prišel na naš prelepi Svet in da mi daje neko posebno energijo.

Porod ni bil najlažji...pa tudi kratek ni bil. Priznam, podcenjevala sem ga, mislila sem, da sem psihično pripravljena – pa kot kaže nisem bila. Načrtovala sem porod v čepečem položaju, kar načeloma v ljubljanski porodnišnici izvajajo, a je babice v to zelo težko prepričati. Verjetno zato, ker te položaji niso najbolj pogosti in z njimi nimajo veliko izkušenj. Poleg tega pa mora babica biti skoraj ves čas ob porodnici, kar pa je v ljubljanski porodnišnici težko, saj je po mojem mnenju premalo zaposlenih, še posebej na tako obljuden dan, kot je bil dan, ko sem dobila popadke. Jaz niti nisem občutila, da sem bila sama, saj je bil Nejc ves čas ob meni. Po njegovem pripovedovanju pa sva bila skoraj ves čas sama – ja, dokler se res ni začelo.

Ta položaj sem si zaželela predvsem zaradi tega, da ne bi prišlo do epiziotomija – pa je na žalost prišlo. Nisem si je želela, nisem pa pri tem močno vztrajala, ker si po pravici povedano nisem predstavljala kaj to zares pomeni. Sem bila pa vsaj prisiljena skoraj dva tedna počivati in "trpeti" doma med štirimi stenami :).

Kaj sploh je epiziotomija? 

Epiziotomija

Gre za “manjši” rez v presredek (koža med nožnico in zadnjično odprtino). Na tak način povečajo odprtino tik preden se porodi otrokova glavica. Če bi šlo samo za prerez kože, bi bilo še ok, se pa v tem posegu prereže poleg kože presredka tudi nožno sluznico in povrhnjo plast mišice medeničnega dna. Glede epiziotomije so se v zadnjem času med strokovnjaki razvnele številne debate. Ali je zares potrebna in kdaj? In ali je res potrebna v tako visokih odstotkih, kot jo izvajajo v Sloveniji (seveda se odstotki razlikujejo od porodnišnice do porodnišnice)? Epiziotomija je postala že skoraj del poroda, kar je škoda. Če bi bile babice bolj potrpežljive in bile morda nagrajene za vsak porod brez “operacijskega” posega, bi bilo verjetno veliko manj novodobnih “pohabljenih” žensk.

Največkrat sta znanje in potrpežljivost izkušene babice tista, ki vplivata na to, ali bo epiziotomija potrebna ali ne. Včasih je res nujno potrebna – stanje fetalni distres – stanje, ki nakazuje, da se otroku ne godi dobro (npr. padec srčnega utripa) in tudi v drugih situacijah – tudi v primeru, ko gre za res velikega otroka. Po drugi strani pa se za ta poseg odločajo veliko prehitro, samo zato, da bi pospešili oz. skrajšali drugo porodno dobo. In zase mislim, da bi šlo tudi brez, a se je babica odločila za “manjši” rez. 

Manjši?!? Ta seveda ni tako majhen in tudi celjenje je dolgotrajno (vsaj 6 tednov - bolečine pa so lahko prisotne veliko dlje). Poleg tega pa je prerezana mišica, ki jo je potrebno čim prej spet aktivirati. Rehabilitacija težka, mišica pa še dolgo ni več tako močna kot je bila. Poleg bolečine in vsega dela, ki ga imaš sam s sabo po porodu, je tu še bitje, ki je popolnoma odvisno od tebe. Zato je celjenje še toliko bolj zahtevno. 

A čas celi rane!

Je pa, ko so rane vsaj površinsko zaceljene, tudi skoraj vse pozabljeno. Bolečino, trpljenje in porodne krče...zamenjajo ljubezen, sreča in zadovoljstvo (pa tudi neprespane noči). 

Jaz osebno sem si v porodnišnici fizioterapevtko ob sebi zadržala kar nekaj časa in se posvetovala o vajah - katere vaje lahko izvajam takoj in katere šele potem, ko začutim, da se je vse zacelilo. In moram reči, da so mi njeni nasveti prišli zelo prav. Vaj do sedaj nisem izvajala redno. Ko pa sem začela čutiti bolečine v  križu sem se odločila, da je potrebno nekaj narediti. Nekaj zase, saj bom le tako lahko skrbela za malega živčka. V zadnjem tednu jih izvajam vsak dan (10 – 15 min / 2x dnevno) – po vsakem “treningu” se občuti razlika. Vaje je vredno izvajati konsistentno, vsaj enkrat na dan, če si le lahko vzameš čas.

Toliko za sedaj. Naslednjič pa o tem – kako si vzeti čas!? Mogoče kakšen predlog?!

Grem izkoristit sonce...izkoristite ga tudi vi!

LP,

Nuša