HORMONI PO PORODU - NIHANJE RAZPOLOŽENJA?!

Joj, se še spomnite, kako ste se počutile preden ste zanosile? Ste bile vesele, zadovoljne, imele dovolj energije za vse in bile čustveno stabilne? Zase lahko rečem, da to drži. Sedaj po porodu pa...?! Kaj se to dogaja?! Hormončki dragi...pejte na dopust...in me pustite, da spet postanem jaz, stara Nuša :)

Že tako sem temperamenten človek in mi živci hitro popustijo, ko pa se z mano igrajo hormoni pa je še toliko slabše. Kako jih imeti pod nadzorom in na kaj vse vplivajo po porodu? Kaj se pravzaprav dogaja v meni?

Spet...ne bi bila jaz, če si ne bi zastavljala teh vprašanj. Stvari je lažje sprejeti, če jih razumeš. In ključ do uspeha je, da razumemo, da z minuto po porodu raven večine hormonov drastično upade. V tretji porodni dobi iz nas iztisnemo tudi posteljico (placento), ki med nosečnostjo velja za pravo tovarno hormonov. Nekateri hormoni po porodu skoraj izginejo iz telesa, po drugi strani pa določeni hormoni ohranjajo visoko raven v telesu še kar nekaj časa (ali pa se še bolj začnejo sproščati) in tako držijo naše telo še vedno skoraj v stanju nosečnosti. Vsaka novopečena mamica pa se na zmanjšanje ravni hormonov odzove drugače. 

In kako hormončki vplivajo na naše telo in nas same? 

V več objavah bom poskusila predstaviti spodnje točke - najbolj opazne vplive hormonov na nas in naše telo.

VPLIVI HORMONOV:

1. NIHANJE RAZPOLOŽENJA

2. STRES

3. SKLEPI

4. APETIT

5. LASJE IN KOŽA

Tako, pa poglejmo zakaj smo tako razdražljive, nasmejane, jokave...skratka, zakaj naše razpoloženje po porodu niti eno sekundo ni enako.

1. NIHANJE RAZPOLOŽENJA

Najbolj znan odziv na znižanje ravni hormonov po porodu je nihanje razpoloženja. V enem trenutku je svet popoln, polne smo ljubezni in veselja, takoj naslednjo sekundo pa smo že v solzah, se deremo na moža in smo čisto nezadovoljne.

Kakorkoli, to je zelo pogost pojav, in kar 80% žensk po porodu občuti tako imenovano poporodno otožnost (pojavi se v prvih petih dneh po porodu). Tu ne gre le za padec hormonov v našem telesu, temveč tudi za povsem novo situacijo v kateri se znajdemo. Z otrokom v rokah in z možem ob strani nam ni jasno kaj delati in kako se na vse stvari privadit. Ampak tudi to mine :).

OPAZUJMO SE.

Pravi izziv je, da sami pri sebi opazujemo kaj vpliva na naše razpoloženje. Ali smo utrujene, gre morda za slabokrvnost, pomanjkanje katerega od vitaminov ali mineralov, ali pa gre za poporodno depresijo (pojavi se kadarkoli v prvem poporodnem letu). Zato je zelo pomembno, da imamo redne hranilne obroke – uravnoteženo prehrano (da ne izpustimo kakšnega in smo zato muhaste volje), da dovolj pijemo (2-3 litre na dan) in da se poskusimo naspati. Poporodna depresija lahko traja tudi 6 mesecev ali dlje, njeni znaki pa so enaki kot pri “navadni” depresiji – žalost, pomanjkanje volje, pretirana zaskrbljenost, nespečnost, slab apetit ipd.

Najti moramo razlog za svoje solze. Pomembno je, da smo odkrite do sebe in da se v dlje trajajočem depresivnem stanju znamo obrniti na strokovnjaka. Najprej na ginekologa ali osebnega zdravnika, ki nas bo potem usmeril na pravo osebo. Zelo pomembna v tem obdobju pa je podpora celotne družine – še najbolj vašega partnerja.

Če ni prehudo, si lahko pomagamo tudi same. Eden od načinov je masaža, ki ugodno vpliva na občutek tesnobe, pomaga tudi izpostavljanje sončni svetlobi (ali difuzni svetlobi), dodajanje različnih vitaminov k prehrani, lahko prosimo za pomoč pri gospodinjskih delih itd. Meni definitivno pomaga to, da sem aktivna. Če se le da, na svežem zraku. S fizično aktivnostjo se poviša stopnja endorfinov, ki lajšajo simptome brez-volje.

REŠITEV JE POGOVOR!

Hkrati pa je pomembno, da se o naših strahovih, mislih in občutkih pogovarjamo ali pa jih vsaj zapišemo. Če se o tem ne moramo pogovoriti s partnerjem, so tu za nas prijateljice. In verjemite, pomaga. Že samo, da nekaj izrečemo na glas, je včasih dovolj.

Vsem tem občutkom pa se ne smemo kar predati...z njimi se je potrebno spopasti zavestno in nikar jih ne imejmo za izgovor, da se zato lahko prepiramo s partnerjem in ga odrivamo stran od sebe. Še kako močno ga bomo (če ga slučajno še ne) potrebovale, zato moramo biti “nežne” do njega in mu obrazložite zakaj gre. Včasih se svojega odziva, vsaj v tem obdobju, res ne da nadzorovati. Tudi njim ni nič jasno, prav tako kot nam ne :)

In ne smemo pričakovati popolnosti. Dati si moramo čas, da se navadimo na našo novo “službo”, naše nove naloge in nov ritem življenja.

Če pa vas zanima, kako stresna situacija, v kateri ste se znašle z otročkom, vpliva na vas, preberite tudi naslednjo objavo...stres nikomur ne koristi, še najmanj pa novopečeni mamici. 

RELAX & TAKE IT EASY! :)

Izkoristimo tople lepe dni in imejmo se radi.

Nuša