"Joj sem se zredila po porodu..." "Vse je mlahavo...." "Moj trebuh zgleda, kot da sem še vedno noseča..." "Želim si, da bi bilo moje telo takšno kot je bilo pred nosečnostjo..."
Ne vem če se najdete v teh trditvah, ampak to je le nekaj misli, ki so mi po porodu rojile po glavi. Sama sem kar hitro začela z vadbo...morda prehitro...a me ni sram priznati. V začetnem obdobju sem naredila tudi kakšno napako...a prevzemam to odgovornost. Pa vi, ste že kdaj naredile kakšno napako?
Motiti se je človeško. Vsi delamo napake in navadno se iz njih največ naučimo. In če pogledamo z druge strani. Če bi vsak dan naredili novo napako, kaj bi se zgodilo? Vsak dan bi se naučili nekaj novega. Morda za koga to v nobenem primeru ni pravi način, da se učimo...lahko pa se veliko naučimo tudi iz napak, ki so jih "za nas" naredili drugi.
Večina žensk je zelo pridnih, delavnih in močnih (ne samo fizično). Zato ni vprašanje, da vse zmoremo same. No, skoraj vse :) In seveda po porodu (ker nosečnost ni bolezen) to želimo tudi dokazati. Ker če temu ni tako, pokažemo svojo šibkost, imamo občutek manj vrednosti in odvisnosti od naših moških. Sama sem se, zato da sem malo pobegnila od doma, za kakšno urco odpravila v trgovino po nakupih - po hrano, da ne bo pomote :). In ker sem tako "močna", sem seveda morala vse težke vrečke naenkrat prinesti domov. Kar se ni izkazalo kot najboljša ideja. Tudi vstajanje iz ležečega položaja naravnost gor - naredila sem trebušnjak - tudi ni najbolje. "Ampak saj moje mišice so še vedno močne".
Hja, včasih nas naša prepričanja pahnejo v prepad. Po porodu si kar s težavo vzamemo tistih nekaj tednov ali mesecev počitka, ko ga telo najbolj potrebuje. Morda zato ker mislimo, da moramo biti takoj spet pripravljene na vse kar nas čaka v življenju. In ničesar ne smemo zamuditi. Zato se po porodu večina žensk v želji po popolni postavi veliko prehitro vrže v visoko intenzivno vadbo - ker le tako lahko izgubimo po-porodni trebušček :)
A kako bi lahko brez vadbe vplivale na naš prelep trebušček po porodu?
V času po porodu sem prišla do nekaj spoznanj, ki vplivajo na naše počutje, energijo in konec koncev tudi na naš izgled. Z vami bom delila, po mojem mnenju, najpomembnejših 5.
1. POKONČNA DRŽA
Tekom nosečnosti se naša ravnotežna točka malce premakne in v povezavi s tem se prilagodi tudi naša drža. Zato je še toliko bolj pomembno, da po porodu poskrbimo za čim bolj poravnano, pravilno držo telesa. Ni potrebno, da takoj začnemo z vadbo - zelo veliko mišic bomo vključile že samo s poravnavo telesa. Pravilna drža ugodno vpliva na pravilno poravnavo kosti in sklepov, vključuje mišice trupa in s tem zavaruje hrbtenico. Ko vzravnamo osrednji del telesa aktiviramo mišice trupa in vplivamo na:
- naš "steznik" - Transversus Abdominis, ki daje naši hrbtenici in organom v sodelovanju z ostalimi trebušnimi mišicami oporo in zaščito.
- na mišice medeničnega dna, ki si jo lahko predstavljamo kot košaro za naše organe, poleg tega pa je tudi stabilizator kolkom.
- na diafragmo, ki pomaga pri dihanju.
- in na globoko hrbtno mišico (Multifidus), ki poteka vzdolž hrbtenice in nam pomaga, da sploh lahko zravnano stojimo.
Poleg tega, ko je telo lepo poravnano, mišice uporabljamo bolj učinkovito, kar vpliva na naše počutje in raven energije. In ker nam vzravnana drža ni več najbolj naravna, bo že zelo veliko, če se bomo nanjo spomnili čim večkrat čez dan in se poravnali. Ko hodimo, ko stojimo, ko sedimo, ko dojimo in tudi ko ležimo. Še posebej pa je poravnana drža pomembna, ko držimo našega dojenčka.
Sama sem na lepo držo pomislila šele, ko me je začelo vse boleti - od vratu do kolen. Med dojenjem sem vedno našla "udoben" položaj, ki pa vsekakor ni bil niti malo pravilen ali ugoden za mojo držo.
Poleg vsega naštetega pa nas bo pokončna drža vizualno povečala in videti bomo vitkejše ter se tako tako počutile tudi bolj samozavestno.
2. POBIRANJE bremen S TAL
Po porodu ima na naše telo še vedno kar nekaj vpliva hormon relaksin. Poleg tega so mišice trupa še šibke, zato je priporočljivo, da predmetov s tal NE pobiramo s predklonom, temveč da vsakič počepnemo s čim bolj ravnim hrbtom. Tudi na to se bo potrebno opominjati. Veliko več dela opravimo s počepi (vzame nam tudi kakšno sekundo več), kot s predklonom - poleg tega pa krepimo naše zadnjične in stegenske mišice. Tako bomo nevede naredile tudi nekaj zase, hkrati pa se bomo izognile bolečinam v ledvenem delu hrbta. Sama imam sicer počepe zelo rada, a jih le s težavo vključujem v vsakodnevna opravila...se pa zelo trudim. Že samo zaradi epiziotomije, ki me je spremljala po porodu, mi je bilo lažje pred-kloniti se, kot počepniti. In ledven del me je kar hitro opomnil na moj napačen vzorec gibanja.
3. ZMANJŠAJMO STRES
Saj vem, veliko lažje reči, kot to res narediti. A če vam povem, da s kombinacijo neprespanih noči in stresom vplivate na oblogice okrog trebuha, bo morda drugače. Bodimo odkrite do same sebe in si priznajmo, da je porod za naš telo stres. Da je nova situacija, v kateri smo se znašle stresna. Da nas novo telo, ki bi ga rade spet spravile v red, spravlja v stres. In da je sama vadba, če je prezahtevna, prav tako lahko stres za naše telo.
In ko smo v stresnih situacijah, ko potrebujemo"hitro energijo", je v našem telesu povišana raven hormona kortizol (stresni hormon). Ta hormon vpliva (na kratko) med drugim tudi na inzulin, in tako na naš apetit. Poleg tega je za nami že nešteto neprespanih noči (hormon kortizol vpliva tudi na spanje) in primanjkuje nam energije. Imamo občutek, da bomo s hrano, ki jo bomo "zbasale" vase pridobile tisto potrebno energijo, da preživimo dan.
In ravno kombinacija tako imenovanega "stresnega apetita" in "utrujene energije" privede do večanja obsega našega trebuha.
Zato, če se le da, se poskusite čim bolj sprostiti. Sama nimam nekega pametnega predloga...lahko pa poskusim: Poslušajte sproščujočo glasbo, prosite za sproščujočo masažo, naredite si kopel, sprehodite se v naravi, spite, ko spi dojenček...karkoli bi vam pomagalo, da zmanjšate stres in da se spočijete.
Sama sem bila nekaj časa zelo razdražljiva. Ko je mali spal, jaz seveda nisem. Dokazati sem hotela (ne vem sicer komu), da zmorem vse sama. In bila sem neverjetno utrujena. Znašla sem se v začaranem krogu. Mali je spal samo v vozičku na sprehodu, kjer jaz nisem morala spati, ko pa sva prišla domov pa se je začela akcija. Morala sem oprati stvari, pospravit, poskrbeti za malega...Ponoči pa itak nismo spali. Jaz sem samo čakala, da to obdobje mine...in je.
Sedaj se je veliko lažje sprostiti. Čeprav mali potrebuje še veliko več "budnega" spremljanja, moram priznati, da mi je lažje. Morda tudi zato, ker ni vezan le na dojenje in si tako lažje vzamem kak trenutek samo zase.
4. DOJENJE
Za tvorbo mleka poskrbi hormon prolaktin, ki spet "nesrečno" vpliva na naš apetit. A po drugi strani nas ta opomni, da mora doječa mamica pojesti več kalorij dnevno, kot ne-doječa mamica. Kar pa spet ne pomeni, da jemo do onemoglosti. In okrog četrtega do šestega meseca (odvisno tudi kako aktivno je dojenje) raven prolaktina upade, metabolizem doječe mamice pa ostaja visok. Tako ob uravnoteženi prehrani lahko pričakujete, da se bodo začele porabljati vaše zaloge. Pri meni je to kar držalo :)
5. PRAVA HRANA
Tukaj ne želim govoriti o dietah, ki jih mimogrede med dojenjem celo odsvetujejo. Tukaj vas želim opomniti samo na to, da je potrebno jesti čim bolj uravnoteženo in sezonsko hrano. In morda tudi čim več hrane in manj dodatkov h prehrani. Sama še vedno popijem kakšne proteine ali pojem kakšno proteinsko tablico, a se pri tem zavedam, da so to dodatki h moji prehrani in ni to vse kar čez dan pojem. In malo za šalo malo za res: "Kaj ti bo 6-pack, če imaš čokolado?!"
Ko sem v svoji prehrani zmanjšala vnos sladkarij, so se moje trebušne mišice spet pokazale. Prej so bile bolj sramežljive :). To ne pomeni, da jih ne jem več...jih, samo manjkrat na teden :)
Vsaka piše svojo zgodbo...
Vsa ta spoznanja so mi pomagala, da sem se po porodu resnično začela počutiti bolje. Kar nekaj časa je trajalo (pri nekaterih stvareh se še kar trudim), da sem vsa osvojila in ji sprejela v nov način življenja. Vem, da smo vse drugačne in da vsaka piše svojo zgodbo. Zato morda kar deluje pri meni, ne bo delovalo pri vas - ali pa vsaj ne v tej meri, kot bi pričakovale.
Zavedam se, da ta spoznanja niso neka znanstvena odkritja. So pač stvari, na katere smo mogoče pozabile in je dobro da nas nekdo nanje le opomni. Včasih so potrebne res majhne stvari za velik napredek. In mene so morale na te stvari opominjati moje napake...upam, da s tem ko sem svoja spoznanja delila z vami, vam teh napak ne bo potrebno narediti.
Uživajte v prelepem vikendu.
XOXO,
Nuša
Čudovit zapis, ki zajame vse, kar je potrebno! :)
OdgovoriIzbriši