Prvi Meseci Nosečnosti

Upam, da ste preživeli lep vikend. Moj je bil super - team building v Bovcu...priporočam. Še posebej v teh vročih dneh.

Kot obljubljeno bom v današnji objavi govorila o počutju. Zavedati se je potrebno, da je vsaka nosečnost drugačna in jo vsaka nosečnica prenaša drugače. Zato so krivi hormoni, ki se takoj, ko zanosimo začnejo sproščati in organizem pripravljati nosečnosti.

In moje počutje v prvem trimesečju… sedaj, ko pogledam nazaj vem, da je bilo prisotno vse: slabost, strašanska hormonska nihanja, požrešnost in problemi s prebavo.

Prvi mesec nosečnosti

Prvi mesec nosečnosti smo »praznovali« v Egiptu, kamor smo šli kajtat. Ja, kajtat…sem grozna, a ne? Že tako sem bila zoprna, ker ni bilo vetra (no, verjetno so mi nagajali tudi hormoni), poleg tega pa mi je bilo res slabo…ležala sem v postelji neverjetno utrujena,  nič mi ni bilo prav in mislila sem, da sem se zastrupila s hrano. Samo, da sem pomislila na hrano mi je šlo na bruhanje. Če nisem jedla, mi je bilo slabo, ko pa sem začela jesti, se nisem mogla ustavit in spet mi je bilo slabo. Ampak ne, nisem bila zastrupljena s hrano, povečevala se je le količina hormona progesteron, ki je kriv za vse slabosti, bruhanje, utrujenost, napete in boleče prsi, zgago in težave s prebavo. No, sedaj mi je jasno, takrat pa mi ni bilo.

Prva dva meseca sta bila res stresna za telo in za mojo »glavo«. Svojega telesa sploh nisem poznala. Nisem vedela, kako naj se obnašam, kaj lahko delam, kaj lahko jem. Več kot se pogovarjaš, več kot prebereš, manj lahko počneš ali ješ. In hrana v povezavi z gibanjem je bila nekaj, kar je meni osebno povzročilo največ stresa. Ne smeš tega, ne smeš onega in bog ne daj tega. Ok, za par stvari razumem, ampak da iz mojega jedilnika črtam čisto vse kar jem sedaj, to pa ne bo šlo. In skoraj malo iz upora sem jedla še vedno enako, kot sem jedla prej (izpustimo surovo meso, surova jajca ali sire s plesnijo), telovadila pa veliko manj. Hm…vam tega ne priporočam.

In v prvem mesecu se mi je zdelo, da se mi nosečnost (rast mojega ploda) že kar pozna na trebuhu – kar je seveda cel lapsus. To ni bila nosečnost, ampak samo moje oblogice. Nosečnost se mi je po prvem mesecu poznala tudi na riti, kjer so se začeli delati blatniki oz. nabirati  maščoba, ki je v nosečnosti potrebna (in tudi kasneje v obdobju dojenja). In tiste, ki ste vsaj približno fit, veste, da je to grozno. Če nisi navajen imeti trebuha ali kakšnih maščobnih oblogic, je to katastrofa.

Skratka, s časoma me je začel boleti križ, nisem mogla spati, pojedla sem vse kar mi je prišlo pod roke, čeprav sem vedela, da to ni dobro zame, kaj šele za otrokov razvoj, prebava se je upočasnila in res si nosečniškega sija nisem tako predstavljala. In vse to je izviralo iz mojega nezadovoljstva. Priznam, nisem bila pripravljena na vse to. Ampak, da vas potolažim (tiste, ki je potrebno), to ne traja dolgo. Gre le za delček nosečnosti in kmalu nastopi lepše obdobje.

Rast trebuščka po mesecih

In ker vedno pri sebi vse analiziram, sem tudi sedaj poskusila razumeti svoje vedenje in občutke. Prišla sem do tega, da moram začeti poslušati sebe in moje telo. Ne smem se obremenjevati z okolico in ocenjevanjem, kakšna bom sedaj, ko sem noseča. In prišla sem do zaključka, da bom najbolj zadovoljna sama s seboj, ko bom delovala v skladu s sabo. Se pravi, rada se gibam, rada dobro jem – tudi sladkarije in potrebno bo najti pravo razmerje. Zato sem kljub nasprotovanju okolice začela mirno telovaditi (kljub temu, da se mi včasih res ni dalo – res sem postala lena in hitro sem se utrudila). Nekaterim vajam sem se izogibala, nekatere prilagodila, druge pa so ostale nespremenjene. Posledično sem morala prilagoditi tudi moj jedilnik. Predvsem večerje niso bile več tako obilne, kot so bile prej. Sladkarije so sedaj na sporedu le občasno (v manjših količinah, kot prej) – recimo kakšna med vikendom. Nisem se jim čisto odpovedala, čeprav bi verjetno bilo to bolje za otroka. Jih pa zadnje čase raje nadomestim s kombinacijo suhega sadja in mandljev. A več o moji prehrani med nosečnostjo kdaj drugič.

In ja, telovadba pri meni je tako postala prilagojena. Zelo prilagojena in res omejena. Prej sem dvigovala veliko težje obremenitve kot jih sedaj. In tudi to ne ravno vsak dan. Nekje globoko v sebi sem vedela, da morda le ni najbolj primerno dvigovati 130 kg dead lifta ali 100 kg počepa z zarodkom tam nekje. Zato so bile teže izmerno manjše ali pa obremenitve sploh ni bilo. In tudi na to spremembo mentalno nisem bila pripravljena. Imela sem občutek, da karkoli naredim, da je premalo oz. nima nobenega smisla. A sem kmalu našla novo »notranjo« motivacijo…svojega otročka in začela razumeti, da je kakršno koli gibanje (tudi če ni tako ekstremno, kot je bilo poprej) dobrodošlo.

Katere vaje so prišle v poštev, katere vaje sem izvajala in katere od njih vam priporočam pa v eni od naslednjih objav.

Glede na vročino zunaj...si danes privoščite nekaj osvežilnega, na primer: malo hladne lubenice :).

Pa lep so(n)čen dan!

Nuša