Božič, družina in darila

Bliža se Božič...lep topel družinski praznik. Ko naj bi se zbrala vsa družina ob večerji ali kosilu in delila dragocene trenutke. Na žalost nimajo vsi te sreče, zato pa bi morali biti vsi, ki nam je to dano, za to hvaležni. Kako pa je kadar je ta večerja ali kosilo malo izsiljena, hkrati pa moraš za vsakega, ki pride, kupiti še darilo?

Prijetna večerja s svojimi najdražjimi

Raziskave kažejo, da se družine največkrat hudo sprejo ob Božičnih večerjah. Zakaj? Ker se od vsakega posameznika pričakuje, da pride na večerjo ali kosilo, tudi če je to proti njegovi volji. Super je, če so odnosi v družini zglajeni, a največkrat niso. Navadno se o veliko stvareh, ki te motijo ne govori, saj bi bil tako lahko kdo prizadet. In tako stvari držiš v sebi, si misliš svoje in  se smehljaš. Kako hinavsko. A včasih je bolje tako. Jaz imam sicer sama s seboj sklenjen sporazum, da sem do ljudi odkrita. Še posebno do svojih najbližjih. A pridejo trenutki, ko se moram res ugrizniti v jezik, saj na žalost obstajajo ljudje, ki stvari ne razumejo in menijo, da kritika ali negativno mnenje vodi v prepir. In z nekaterimi "ne smeš" biti skregan. Da se temu izognem, še posebej ob "prijetnih" srečanjih, upam, da ne bo prišlo do teme, ki mi leži na duši :).

Darileeee...

In darila...kupovanje le teh me spravlja ob živce. Ne vem kaj kupiti in največkrat se zgodi, da kupim nekaj čisto neuporabnega, samo zato ker se pričakuje, da boš prinesel darilo. Cela travma.

Ne razumite me narobe. Zelo rada obdarujem in tudi rada dobim darilo. A vidi se, kdaj je to na silo in kdaj ni. Če zagledam neko stvar, ki me spomni na nekoga, bom to kupila in jo podarila, tudi, če to ne bo v času Božiča. Zelo nerada pa kupujem, ker moram in ljudem, ki jih odkrito povedano ne poznam dovolj dobro, tudi če so to, na žalost, moji najbližji.

Zato sva z možem nekaj let nazaj sklenila, da pri nas ne bo več nosil Božiček. In ta čas je zame od takrat naprej veliko manj stresen, kot je bil po prej. Jaz sicer še vedno, če mi le dopušča čas, naredim kakšno malenkost in jo podarim (npr: v celofan zavijem doma pečene piškotke, vžgem kaj v les...). Zgolj kot pozornost - tisto malo, iz ljubezni. Nič velikega in dragega. Naučiti se moramo dajati. Dajati tisto kar imamo.

Nismo revni, če nimamo denarja...imamo zelo veliko in tega se moramo začeti zavedati.

Imamo OČI, s katerimi lahko vidimo lepe stvari okrog nas in vidimo dobro v ljudeh.

Imamo USTA, tako lahko podarimo nasmeh, ki je včasih edino, kar ljudje potrebujejo.

Imamo JEZIK, zato lahko pohvalimo ali smo nekomu v tolažbo. Ali pa nekomu povemo, da ga imamo radi.

Imamo ROKE in lahko podarimo največji, najtoplejši objem, če ga le želimo.

Imamo NOGE, lahko hodimo, zato lahko pridemo do naših najbližjih in jim vse našteto podarimo.

In imamo SRCE...da ljubimo in da ljubezen tudi podarimo.

...največji, najtoplejši objem...

Vedeti moramo, da se vse stvari, ki jih damo, vrnejo. Včasih dvojno. In super je, če to  niso le materialne stvari. A ne dajemo iz tega razloga. Dajemo, ker vemo, da smo bogati, ker imamo vse, kar si lahko želimo. Ker vemo, da je včasih revščina duha pri komu prevelika in mu tako lahko pomagamo, da se bolje počuti. Tudi v prazničnem času.

Jaz sem vesela, da me moja družina (po moji strani) razume. Da so skromni, sproščeni in da sprejemajo vse stvari, ki se jih ne da kupiti z denarjem, veliko bolj odprtih rok...in zato jih imam še posebno rada.

Želim vam lepe, tople, iskrene in ljubezni polne praznike, ki prihajajo.

In resnično bogato prihajajoče leto, leto 2016.

Lp,

Nuša